Kopenske želve (tudi kornjače, znanstveno imeTestudinidae) so družina plazilcev iz redaželv (Testudines). Kot vse želve imajo tudi kopenske vrste oklep za zaščito pred plenilci in drugimi nevarnostmi. Njihov oklep je običajno trd in, podobno kot pri drugih članih podreda Cryptodira, lahko vrat in glavo ob nevarnosti uvlečejo v notranjost oklepa.[1]
Velikost kopenskih želv se med vrstami močno razlikuje; nekatere vrste, kot je galapaška orjaška želva, zrastejo v dolžino več kot 1,2 m, medtem ko imajo druge, kot je pegasta želva, oklep, ki meri le 6,8 cm.[2] Več različnih vej teh želv je skozi evolucijo neodvisno razvilo velika telesa s težo nad 100 kg, vključno z galapaško in aldabraško želvo velikanko. Običajno so to dnevne živali, ki pa so lahko aktivne tudi v mraku, odvisno od temperature okolice. Na splošno so to samotarske živali. Kopenske želve so najdlje živeče kopenske živali na svetu, čeprav je vprašanje, katera vrsta živi najdlje, še predmet razprav. Galapaške želve naj bi živele več kot 150 let, sejšelska orjaška želva z imenom Adwaita pa naj bi po ocenah živela približno 255 let. Na splošno lahko večina vrst kopenskih želv dočaka 80 do 150 let. Kopenske želve se običajno premikajo počasi.
Večina vrst kopenskih želv odlaga majhno število jajc, ki le redko presegajo 20, pri mnogih vrstah pa samica izleže le eno ali dve jajci. Obdobje inkubacije je dolgo in običajno traja od 100 do 160 dni. Samice jajca običajno odlagajo ponoči. Ko so jajca varno v zemlji, jih mati pokrije s peskom, prstjo in rastlinskimi ostanki, nato pa gnezdo zapusti. Mladiči se, odvisno od vrste, izvalijo po 60 do 120 dneh.[3] Velikost jajca je odvisna od velikosti matere in jo je mogoče oceniti s preučevanjem širine odprtine kloake med karapaksom (vrhnji del oklepa) in plastronom (trebušni del oklepa). Plastron samice ima pod repom opazno zarezo v obliki črke V, ki olajša odlaganje jajc. Po končanem inkubacijskem obdobju popolnoma razvit mladič uporabi "jajčni zob", da predre lupino, se izkoplje na površje in takoj začne samostojno življenje. Mladiči se izležejo z embrionalno rumenjakovo vrečko, ki služi kot vir hranil prvih tri do sedem dni, dokler ne postanejo dovolj močni, da si sami poiščejo hrano. Mladiči kopenskih želv pogosto potrebujejo drugačno ravnovesje hranil kot odrasle živali, zato lahko jedo hrano, ki je odrasla želva ne bi. Na primer, mladiči strogo rastlinojedih vrst pogosto jedo črve ali ličinke žuželk, da dobijo dovolj beljakovin za rast.[4]
Kopenske želve na splošno dočakajo najvišjo starost med vsemi živalmi; nekateri osebki so dokazano živeli več kot 150 let.[5] Zaradi tega so v nekaterih kulturah, kot je kitajska, postale simbol dolgega življenja. Ena najstarejših dokumentiranih živali v zgodovini je bila želva z imenom Tu'i Malila. Britanski raziskovalec James Cook jo je kmalu po tem, ko se je leta 1777 izlegla, podaril kraljevi družini na Tongi. Tu'i Malila je ostala v oskrbi tongovske kraljeve družine do 19. maja 1965, , ko je poginila naravne smrti v starosti 188 let.[6]
↑Rhodin, Anders G.J. (15. november 2021). Turtles of the World: Annotated Checklist and Atlas of Taxonomy, Synonymy, Distribution, and Conservation Status (9th Ed.). Chelonian Research Monographs. Zv.8. Chelonian Research Foundation and Turtle Conservancy. doi:10.3854/crm.8.checklist.atlas.v9.2021. ISBN978-0-9910368-3-7. S2CID244279960.
↑Rhodin, A.G.J.; Thomson, S.; Georgalis, G.; Karl, H.-V.; Danilov, I.G.; Takahashi, A.; de la Fuente, M.S.; Bourque, J.R.; Delfino M.; Bour, R.; Iverson, J.B.; Shaffer, H.B.; van Dijk, P.P.; insod. (Turtle Extinctions Working Group) (2015). Turtles and tortoises of the world during the rise and global spread of humanity: first checklist and review of extinct Pleistocene and Holocene chelonians. Chelonian Research Monographs. Zv.5. str.000e.1–66. doi:10.3854/crm.5.000e.fossil.checklist.v1.2015. ISBN978-0-9653540-9-7.
↑Batsch, A.J.G.C. (1788). Versuch einer Anleitung zur Kenntniss und Geschichte der Thiere und Mineralien. Erster Theil. Allgemeine Geschichte der Natur; besondre der Säugthiere, Vögel, Amphibien und Fische. Jena: Akademischen Buchandlung, 528 pp.
↑Adán Pérez-García; Evangelos Vlachos; Xabier Murelaga (2020). »A large testudinid with African affinities in the post-Messinian (lower Pliocene) record of south-eastern Spain«. Palaeontology. 63 (3): 497–512. doi:10.1111/pala.12468. S2CID214232312.
↑Gray, John Edward. (1872). "Appendix to the Catalogue of Shield Reptiles in the Collection of the British Museum. Part I. Testudinata (Tortoises)". London: British Museum, 28 pp.
1234Fitzinger, Leopold J. (1835). »Entwurf einer systematischen Anordnung der Schildkröten nach den Grundsätzen der natürlichen Methode«. Annalen des Wiener Museums der Naturgeschichte. 1: 105–128.
↑Rafinesque, Constantine Samuel (1832). »Description of two new genera of soft shell turtles of North America«. Atlantic Journal and Friend of Knowledge. 1: 64–65.
↑Duméril, André Marie Constant and Bibron, Gab riel. 1834. Erpétologie Générale ou Histoire Naturelle Complète des Reptiles. Tome Premier. Paris: Roret, 439 pp.
↑Lindholm, Wassili A. (1929). »Revidiertes Verzeichnis der Gattungen der rezenten Schildkröten nebst Notizen zur Nomenklatur einiger Arten«. Zoologischer Anzeiger. 81: 275–295.
↑Gray, John Edward (1834). »Characters of several new species of freshwater tortoises (Emys) from India and China«. Proceedings of the Zoological Society of London. 2: 53–54.
↑Falconer, H.; Cautley, P.T. (1837). »On additional fossil species of the order Quadrumana from the Siwalik Hills«. Journal of the Asiatic Society of Bengal. 6: 354–360.
